Mi kot družina, Posebne priložnosti, Prazniki

Novo leto, nov začetek

December je vedno zelo poseben mesec, poln družinskih trenutkov, praznovanj in veselja ter vedno mine prehitro, čeprav si v nekem trenutku tudi želimo, da bi. Za starše je pač vse skupaj lahko zelo stresno in na koncu leta po navadi že komaj čakamo na nov začetek in novo energijo, ki nam bo dala moč za nove izzive. Januar je potem vedno mesec, ko se energija čuti v zraku in ko imamo (vsaj jaz) ogromno motivacije za uresničevanje ciljev, načrtov, pa tudi za opravljanje vsakodnevnih obveznosti. Včasih si želim, da bi ta občutek trajal čez celo leto in da bi bili ljudje okoli mene vedno tako pozitivno naravnani in motivirani.

Vsako leto si postavim tudi kakšne novoletne zaobljube, pa čeprav ne takšnih standardnih, kot je recimo to, da se bom bolj zdravo prehranjevala in več gibala (za to se trudim čez celo leto in skrbim za neko ravnovesje). Moje novoletne zaobljube se po navadi navezujejo na odnose, življenje, na preživljanje svojega prostega časa, na preživljanje časa z družino ipd. Letos sem se zelo zavedno odločila za to, da bom več časa posvetila sebi in se včasih postavila na prvo mesto, čeprav že zdaj vem, da bom ob tem doživljala tipično »mama slabo vest«, hihi. Dolga leta sem poslušala o tem, da pride čas v življenju, ko začutimo, da moramo najprej poskrbeti zase, da lahko v polnosti skrbimo tudi za svoje otroke, družino in dom. Do zdaj tega še nikoli nisem zares občutila. Nekako sem imela vedno v mislih otroke in to, kar potrebujejo, dokler so še zelo majhni, jaz pa sem svoje baterije napolnila v tistih nekaj minutah na dan. Nekaj časa in tri otroke kasneje, je tudi mene doletelo to, da sem začutila, da bo potrebno še nekaj več časa zase in dela na sebi. Letošnje leto bo očitno v znamenju osebne rasti in pridobivanja nekih novih izkušenj, ki so pomembne zame, kot za mamo in žensko. Otroci absolutno čutijo svojo mamo, zaznavajo njene občutke, ki se zrcalijo na njih ter imajo radar, ki zaznava naše razpoloženje. Priznam, da kadar nisem razpoložena, tudi otroci niso in potem se ves čas vrtimo v nekem začaranem krogu. Osredotočila sem se na malenkosti, ki so me od nekdaj osrečevale, pa sem na njih nekako pozabila ali pa sem jih (iz očitnih razlogov) za nedoločen časa postavila na stranski tir. Naredila sem si nekaj različnih seznamov stvari, ki jih želim v tem letu doživeti, knjig, ki jih želim prebrati, filmov, ki jih želim pogledati (do decembra je preteklo vsaj dve leti odkar sem nazadnje pogledal kakšen film, v miru in v celoti!), pa tudi ciljev, ki jih želim doseči in stvari, ki se jih želim naučiti.

Morda sem nekoliko preveč optimistična, ko rečem, da bo to leto vse drugače in da bom obkljukala čisto vse iz svojih seznamov, a vsekakor si želim, da ne bi več odlašala, ampak, da bi izkoristila vsak trenutek s svojo družino, partnerjem, otroci in sama s sabo. Če sem se zraven otrok česarkoli naučila, potem je to to, da leta prehitro minevajo in da nas mora naša ranljivost ter minljivost vsakodnevno opominjati na to, da se več smejimo, igramo, plešemo, pojemo in počnemo vse tisto, za kar je vredno živeti, z osebami, s katerimi je vredno živeti.