Zelo pogosto je prepričanje, da je z vsakim naslednjim otrokom materinstvo lažje. Pa je res tako? Moram priznati, da mi ob rojstvu svojega prvorojenca ni bilo ravno enostavno. Aljaž je bil dokaj zahteven dojenček, imel je krče, bolj malo spal ter veliko jokal, dude pa sploh ni hotel. Veliko časa sem potrebovala, da sem se naučila odzvati na njegove potrebe in ga potolažiti, pri tem pa nisem imela posebne pomoči, saj drugih mamic takrat še nisem poznala in se nisem mogla učiti iz njihovih izkušenj. Zdaj, ko imam tri otroke, se tega spominjam z nasmeškom na ustih. Jakob je bil zelo podobno zahteven dojenček, kot Aljaž, a sem ga, kot »tretjič mama« dojemala drugače. Da, potrebuje veliko moje pozornosti, a je kljub temu lažje, saj imam en kup izkušenj in veliko bolj mirne živce. Pa je zaradi tega res vse lažje ? Ne, ni.
S tremi otroki se znajdem v situacijah, o katerih nikoli niti razmišljala nisem. Večina teh situacij je polnih izzivov, napornih in zahtevajo veliko mojega potrpljenja in energije. S tremi majhnimi otroci je veliko dela. Večino stvari počnem samo z eno roko, pri svojih opravilih vedno hitim in kronično pozabljam na določene obveznosti in dogovore. Poznam »tisočinennačin« kako si zadeve olajšati, a še vedno moram brisati tri ritke, kuhati za pet oseb, na dan oprati dva stroja perila, ves čas razmišljati o tem, kdo je žejen, kdo lačen, koga zebe, komu je potrebno postriči nohte, koga namazati s kremo, ker ima suho kožo, komu popihati koleno, ker se je udaril, reševati bratsko-sestrske spore in ob vsem tem še delati ter si vzeti nekaj časa zase (po navadi se tik pred tem dan zaključi in nekako izvisim). Mislim, da sploh ni čudno, če kdaj pozabim na datum zdravniškega pregleda, si oblečem umazano majico, ker je nisem utegnila oprati, imajo otroci na sebi kakšne čudne kombinacije oblačil in če naš odhod od doma traja eno uro. Na to, da jih na stranišče vedno tišči ob nepravem času in da se umažejo pet minut pred odhodom na kakšno praznovanje, bi se morala že navaditi. Pa se nisem in se najbrž ne bom, haha. Ampak, vse se da in za ves trud si tudi trikrat bolj poplačan. Je lažje? Nekatere stvari so lažje, druge ne. Najlepše je, da dobiš trikrat več poljubčkov, objemčkov, nasmeškov, simpatičnih besed in življenjskih lekcij in zato je vredno.
Življenje v veliki družini ima veliko prednosti, četudi je za starša nekoliko bolj stresno. Otroci se tako že od majhnega začnejo navajati na deljenje svojih stvari, učijo se sočutja, razvijajo empatijo, gradijo odnose, učijo se reševanja konfliktov, so zelo prilagodljivi in še in še. Seveda se občasno počutijo tudi ogroženo, med seboj tekmujejo in so drug na drugega ljubosumni, a vse to jih pripravlja na življenje izven primarne družine. Če znamo starši svojo pozornost enakomerno razporediti, postaviti meje in se jih držati ter jih usmeriti v prave vrednote, potem smo naredili vse. Joj, toliko je »majhnih« trenutkov, za katere se je vredno potruditi. Pred dnevi je na igrišču majhna punčka malo bolj grobo prijela Jakoba in ga opraskala po obrazu. Popolnoma razumljiva situacija, glede na njeno starost, a Aljaž in Zara sta bila zelo žalostna. Ko smo se naslednji dan odpravili na piknik, kjer je bilo veliko otrok, je Aljaž najprej rekel, da bo ves čas z Jakobom in pazil, da se mu kaj ne zgodi. Lepo, kajne? In to je samo ena stvar, ki mi pade na pamet in pokaže, kako lepo skrbijo drug za drugega. Morda pa bo z leti zares postalo lažje, hihi.
Summer Garden PINOKIO