Med počitnikovanjem ob morju sem opazovala našega najmlajšega, kako mi sledi in zaupa, in se še bolj, kot kdajkoli prej, začela zavedati odgovornosti, ki jo starši nosimo. Malemu nebogljenemu bitju smo vse. Njegova opora, spodbuda in varen pristan. Ko me moji otroci pogledajo, vem, da bi z mano odšli na konec sveta in počutim se neskončno privilegirano in nekoliko zaskrbljeno, ker imam to moč.
Mamica je tista, ki ji slepo zaupajo. Četudi se menja okolje ali k nam prihajajo in odhajajo otroku neznani ljudje, je vse v redu, dokler so v maminem naročju. Tam je varno. Tam se lahko smejijo, krohotajo, jočejo, godrnjajo, sitnarijo in kričijo. Mamica jih ima rada ne glede na vse. Velikokrat sem se spraševala, zakaj so otroci zraven mene vedno tako sitni in mi brez težav pokažejo sto različnih čustev. Zato, ker sem njihova mama. Z mano so lahko to, kar so. Čeprav je na čase zelo naporno, sem neizmerno hvaležna, da je tako. To pomeni, da nekaj počnem prav in da se moji otroci ob meni dobro počutijo. Oh, kakšna ljubezen je to. Nepredstavljiva! Jaz sem iskrena z njimi in oni so z mano. Včasih se spustim na njihov nivo in svet pogledam iz njihove perspektive. Vse izgleda tako veliko, da še mene prestraši. Glede na vse to, so zelo pogumni in jih občudujem. Velikokrat se glasno uprejo neki situaciji, vztrajajo pri svojem in točno vejo, kaj želijo, pa čeprav bi marsikdo »zabremzal« in odnehal. Vsa ta razvojna obdobja, ki staršem kravžljajo živce, so popolnoma dobrodošla in koristna, in čudovito je opazovati, kako otroci rastejo in se razvijajo ter odraščajo. Čeprav se včasih počutim popolnoma nemočna, vem, da sem v njihovih očeh vse prej, kot to in zato skupaj rešimo vsako zagato. Če komu kaj ne gre od rok, kot bi želel, se spodbujamo. Če je kdo žalosten, ga potolažimo. Če je koga strah, smo ob njem in mu pokažemo, da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni. Če je nekdo navdušen in vesel, se veselimo z njim. To pomeni biti mama. To pomeni biti družina in držati skupaj. Nič drugega ne pomeni toliko, kot to. Tega zaupanja otrok ne smemo izkoristiti.
Želim si, da bi otroci z našo pomočjo in spodbudo, premagali vse strahove in ovire. Vsakič, ko mi za njih uspe ustvariti varno okolje, sem ponosna nase in še bolj prepričana v to, da je ni težave, ki bi ne imela rešitve. Zara se je nekaj časa bala teme in ponoči vztrajno prihajala iz sobice, pa smo našli res veliko izbiro lučk in si je lahko sama izbrala takšno lučko, ki jo bo varovala pred strahovi. Od takrat ji je veliko lažje. Z nekaj iznajdljivosti in z veliko ljubezni ter potrpežljivosti se lahko ta odnos zaupanja in občutek varnosti vzpostavi za vedno. Ni lepšega.
Summer Garden PINOKIO